Nynorskordboka
plinge
plinga
verb
| infinitiv | presens | preteritum | presens perfektum | imperativ |
|---|---|---|---|---|
| å plingaå plinge | plingar | plinga | har plinga | pling!plinga!plinge! |
| perfektum partisipp | presens partisipp | |||
|---|---|---|---|---|
| hankjønn / hokjønn | inkjekjønn | bunden form | fleirtal | |
| plinga + substantiv | plinga + substantiv | den/det plinga + substantiv | plinga + substantiv | plingande |
Tyding og bruk
gje frå seg eit pling;
seie ‘pling’
Døme
- kassaapparatet plinga